Dnevnik -  Sedem dni, 29.3. 08 
 
Petek 

Sinoči sem imel v  Cerknici  literarni večer, prebiral sem pesmi iz knjige Venci-Povest o Beltinški bandi. Neizmerno uživam ob branju o Miški, Jožeku, Jančiju in Toneku, o mami in očetu. Ko se vrnem v tiste zgode in nezgode, na oder pred Miškove cimbale ali v dremajoči kombi zjutraj ob petih. Čisto vsaka minuta z njimi je bila potencialna »bomba«. Kaka zajebancija med vrsticami, norčija, »modrija«, provokacija, navadna šala ali  reakcija okolja na vse to ali sploh na njih. Ali pa ko so samo kaj narobe razumeli (narobe, hm?).
Ker  predvajamo tudi videoposnetke  Bande, je publika  kar precej zacumprana in ko v dodatku vprašam, ali naj preberem še eno-žalostno ali veselo, nekdo zakliče:«Obe !«
Obe naenkrat, odvrnem in pomislim, saj so res oboje naenkrat. 

Nocojšnji nastop ne bi mogel biti bolj drugačen od sinočnjega. Če je tisto bila literatura, je to  rock'n' roll. Klub mariborskih študentov se je razširil tudi v Celje in poleg ljubljanske je to zdaj že druga podružnica podjetnih mladih Štajercev. Ob desetih je nabito polno in že to je presenetljivo, glede na to, kdaj se na podobnih mestih zbira današnja mladež. Večina punc v prvih vrstah je mlajših kot večina pesmi, ki jih  pojejo z mano od prve do zadnje besede. Pride Kosta, ki ve vse o kitarah in te dni ravno izdeluje eno črno zame. Na koncert in potem v zaodrje pride tudi Štef, s katerim sva pred dvajsetimi leti začenjala z bandom Šukar. Taka srečanja po nastopu, ko me obiščejo prijatelji in znanci, me filajo vsaj tako močno kot  publika pod odrom. Sinoči mi je Ljoba Jenče prinesla svojo zadnjo ploščo, prišli sta  Ksenija P. in  Marijana Brecelj, klepet se je raztegnil v cerkniško jutro.
Nocojšnji pa v jutranji burek. 

Sobota 

Zvečer se na Bistrici ob Muri zleknemo po razkošnih rdečih zofah, ki so leta 1977 z ladjo pripotovale iz Toronta in jih je Milan zdaj privlekel s podstrešja, ter jih razporedil okrog ognja, ven na travo (takorekoč v blato), da lažje sledimo njegovemu obrednemu streljanju s karbidom. Sicer bi morali počakati do  nedeljskega jutra, vendar tudi sin Naj že celi dan »pouka«.   No, povedati moram, da smo pri tem pazljivi in tega ne počnemo komu pod oknom. Prav nerazumljivo pa se mi zdi, da v parlamentu te dni niso hoteli sprejeti niti tega, da bi na škatlah s petardami in drugimi pirotehničnimi sredstvi pisalo, da je uporaba lahko nevarna.
Pa, seveda, nam nič ni nevarno, ne vino, ne avti, ne petarde, mi smo pravi  slovenski kerlci!

Nedelja  

V majhni beltinski kavarnici se odvija tradicionalno velikonočno prijateljsko srečanje in koncert Marko bande. Z Bogdano Herman zapojeva ljudsko Gor po bukovji. Gledam množico mladih muzikantov in pomislim, da  smo Prekmurci vsaj na tem področju med prvimi v Sloveniji. Pa precej zaskrbljujoče je izgledalo v osemdesetih. Kar nekaj mladih zasedb igra avtentično prekmursko ljudsko godbo. In to niso kaki omejeni, zarukani narodnjakarji ampak  razgledani, široki mladi ljudje, ki se ne dobrikajo publiki z lažno, priliznjeno slovenskostjo. 

Metod Pevec sporoča, da je zadovoljen s posnetki. Snemali smo video spot za pesem Abel in Kajn. Pred petnajstimi leti sem videl okrog sebe same mlade, samovšečne blondinke in nikjer nobenih starcev. Zato smo posneli spot Joužek. Danes je razmerje še slabše. Zato smo šli snemat v dom ostarelih občanov. Nepozabno !

Torek 

Ajaj, dan današnji, čas za kimavce. Ok, obljubil sem si, da v tem pisanju ne bom nergal.

Že par dni zvoni telefon. Smiljan pravi, da je koncert v Mariboru razprodan in pričel je zvoniti telefon. Prav nerodno je znancem razlagati, da sam nimam nobenega vpliva na vstopnice. Zadnja leta sem tudi prenehal vabiti prijatelje na svoj koncert v Cankarjevem domu. Če karte dobijo, se potem čutijo dolžne priti, čeprav ne morejo ali pa so me  enostavno siti, haha, Po drugi strani pa smo ljudje pač taki, da  nam rado pride kaj vmes, če dobimo zastonjske vstopnice in tako one nič krive ostanejo v žepu, stoli v dvorani pa  prazno zevajo. Pred leti je TV Slovenija posnela naš koncert  in nekajkrat pokazala predsednika Kučana na balkonu Cankarjevega doma. Okrog njega je bil kup praznih stolov. Izgledalo je, kot, da je dvorana na pol prazna; ker prijatelji, katerim sem podaril vstopnice, pač niso prišli na davno razprodan koncert, kart pa seveda tudi niso podarili komu drugemu . 
 
Sreda 

Enkrat, leta 199o smo se z Beltinško bando znašli v Mariboru in ker je bil čas Borštnikovega srečanja, je kombi za hip zastal pred gledališčem, jaz pa sem v preddverju naletel na Olgo Jančar. Čez pol ure smo igrali začudenim vstopajočim gledalcem, naša prva fotografija pa se je naslednje jutro zabliskala v Večeru. Ostalo je zgodovina. Slika je zdaj na steni očetove sobe, z Olgino pomočjo (Joužek jo je klical »žuta mravla«) pa smo nanizali  pravi đünč (ogrlico) nepozabnih koncertov v SNG Maribor. Enega sta celo posnela TV in Radio Maribor, izšel pa je na CD-ju Najlepša leta našega življenja. V svoj roman ga je postavil celo naš navdušeni fan Rudi Šeligo.

Danes smo po nekaj letih spet na tem odru. S tistim, kar je ostalo in se tudi izvalilo iz tistega večera v foajeju. Z Malimi bogovi in Beltinško bando imamo tri goste, basista Žiga Goloba, multiinstrumentalista Gala Gjurina in njegovo sestro, čudovito pevko Severo Gjurin. Publika nas »nosi po rokah«, mi pa njo, haha. Odigramo pesmi z nove plošče, Cesto, Goričko, Magdalenco, Brigato Garibaldi, Bella ciao in pa seveda neizogibne:  Rožo, Spominčice, itd.

Na koncu pride na oder oča Pubi in zaigra na čarno kitaro pesem iz legendarnega vesterna Dvoboj pri Srebrnem potoku. Tisto pa seveda še ni konec in potem še tudi My way lepo zapaše, ni kaj. 

Četrtek

Navdušeni telefonski klici iz Maribora, nekateri  celo iz Ljubljane. Opevajo včerajšnji koncert. Ljudje so navdušeni tudi nad Severo, zaradi njenega petja in kot ugotavljam, še nečesa drugega. Da je na odru tako naravna, da je na odru zato, da poje. Danes je  to že eksces in izjema, ki prijetno udari v oči. 

Z neke zdravstvene institucije me prosijo, če bi postal nekakšen ambasador v boju proti raku na črevesju. Ko argumentirajo prošnjo s tem, da smo Prekmurci najbolj izpostavljeni tej bolezni, (pa še kakšni) predvsem zaradi hrane , se spomnim na pretekli velikonočni vikend in  na vse tiste  težko obložene mize. Podatek, da je življenjska doba Prekmurcev kar 7 let krajša od primorske, daje misliti. Prepričati ljudi, ki so bili celo življenje vajeni mesa iz tünke in drugih »dobrot«, je seveda sizifovo delo. Začeti bi morali pri najmlajših, v vrtcu in šoli, z osveščanjem in navajanjem na zdravo hrano.  Kot vidim v sinovem učbeniku, se o prehranski piramidi nekaj malega sicer učijo, vprašanje je le, če se le-ta pozna tudi na krožnikih v šolskih menzah.

Ampak kje najdejo ravno mene ? Pred časom so me snubili, da bi reklamiral akcijo za 0.0 promila alkohola pri šoferjih. Mene, ki sem že z vsakim drugim Slovencem spil špricer! 

 

P.S.

Neverjetno, kakšnim in koliko mislim se uspe motat po moji glavi medtem, ko stojim na odru in pojem. Od začetka sedemdesetih let do danes gledam z odra slovensko publiko, staro in mlado, revno in bogato; ves ta čas stabilizacij, reform, zgodb o uspehu, zgodb o nebotičnikih sveta. In ne potrebujem raziskav o tem ali  smo  zdaj bogatejši,  svobodnejši in  bolj razviti, vse to vidim v očeh in srcih po odrom. Kaj vidim, vas zanima ? A vidim zadnja leta več zvezd in isker v očeh ?

Hm, štiriletna Ajdina me je zadnjič vprašala: »Oča, ko kaj izgubiš, a tudi najdeš ?«

Tiste dni,ko smo demonstrirali na Roški sem zapisal in zapel z Martinom Krpanom:

Nocoj bomo mi prižgali dan, še ptice letijo na našo stran
in če ti zvezda več en gori,
prižgemo ti majhno iskro v oči ! 

viarrediajfilslovenijabougnampomagajslovencem