nazaj na PRESS
 
11.7.1994, Radio Študent, Tolpa bumov

Rajko Muršič
Vlado Kreslin in Beltinška banda:
"Najlepša leta našega življenja"

Vprašanje, ki me že nekaj časa žuli je, zakaj so malodane vsi poskusi preporodnega oživljanja domače tradicionalne oziroma ljudske godbe v osemdesetih letih ostali na margini širše družbene percepcije glasbe, potem pa se nekaj let po tem, ko sta Beltinško bando na eni strani ponovno odkrila zakonca Terlep, na drugi strani pa Druga godba, nenadoma zgodi pravi čudeľ. Rocker in tu in tam kantavtor Vlado Kreslin začne peti skupaj s to bando in stvar nenadoma postane za domače razmere izjemno odmevna. Ali gre pri tem za perfidno izpeljano manipulacijo, ali pa je bil morda pristop promocije te zasedbe s strani drugogodbašev napačen? Odgovori na ta vprašanja niso enoznačni. Morda bo košček odgovora prispevala tudi pravkar izšla plošča tria Kurja koľa. Bomo videli. Nikakor pa ne morem razumeti, kako je mogoče, da poslušalstvo, ki ob irskih godcih, še posebej pri tistih bolj razvpitih, kot so recimo Dubliners, doživlja prave orgazme, godcev iz Rezije, katerih godba tudi zaradi velike sorodnosti s keltsko še kako vľge na evropskih odrih, pa na Slovenskem praktično nihče ni niti opazil. Ne bi rekel, da gre zgolj za kompleks manjvrednosti oziroma za apriorno predpostavko, da je tuje boljše. Percepcija domače tradicionalne plesne glasbe zelo verjetno ni tako zveriľena samo zaradi strahu pred tem, da bi tista publika, ki sicer ne prenese goveje muzike, razkrila,da so ji vsaj nekatere polke tu in tam lahko celo všeč. Morda je osnovni problem v iskanju točk zvočne identifikacije v našem kulturnem prostoru. Dejstvo je, da o avtohtonosti zvočnih form skorajda ni mogoče govoriti, saj so se glasbeni stili, viľe in glasbila skozi zgodovino neustavljivo pretakali sem in tja po svetu. O slovenskosti tradicionalne oz. ljudske glasbe je mogoče govoriti zgolj pogojno, toda kot kaže, je mestnemu poslušalstvu, ki nima več življenjskega stika s tradicijo, najbolj neznosna prav tista tradicionalna glasba, v kateri je morebiti največ slovenskega; melanholično večglasno prepevanje in poskočnice. Res je, da je razvoj alpske narodnozabavne glasb ambivalentno polarizacijo v percepciji glasbe s tradicionalnim pridahom na Slovenskem, toda opletanje s pojmi pristnosti in avtentičnosti nas v tem smislu ne pripelje daleč. Opozoriti velja na nekaj drugega: ideja o vrednostnem razkolu med manjvredno glasbo, namenjeno množicam, in umetniško relevantno glasbo za kulturno osveščeno elito še zmeraj straši ne le v beticah elite, ampak tudi v trdobučnih enklavah privržencev posameznih glasbenih zvrsti znotraj posameznih scen. Kompleks elitističnega spremljanja glasbe je enako izrazit tako na abonmajskih koncertih kot na jazzovskih in rockovskih dogajanjih. Samozaverovanost ljubiteljev posameznih scen obenem pomeni izključevanje vseh ostalih glasbenih zvrsti kot manjvrednih. Te partikularne identifikacijske točke, na podlagi katerih so v določenih obdobjih cveteli stili jazza, popevkarstva, šansona, progresivnega rocka, punka,hardkora in tako dalje, so sicer pogoj razvoja posameznih scen, obenem pa kaľejo na dejstvo, da je prisotna elitistična percepcija glasbe v vseh njenih segmentih.Tako pač gre to, in to pravzaprav sploh ni problematično. Vprašljiva je zgolj percepcija tega, čemur s širokim pojmovanjem pravimo ljudska glasba. Vprašanje namreč je, če so in v kakšni meri so Beltinška banda v resnici ljudski godci. Na plošči, ki jo predstavljamo danes, torej Najlepša leta našega življenja, najdemo en sam komad, ki bi ga lahko brez zadržkov umestili v korpus tradicionalnega ljudskega godčevsta, Šamarjanka, ki smo jo slišali prejšnji teden. Ostalo so znane prekmurske pesmi v odrsko-koncertni izvedbi teh enkratnih muzikantov in pevcev Vlada Kreslina, Marije Maučec ter Katice in Milana Kreslina. Z zornega kota ljudskosti so še bolj zanimive pesmi, ki jih bomo slišali danes, popularne pesmi različnih avtorjev, različnih generacij in iz povsem različnega konteksta. Pesmi, ki dobijo v izvedbi Beltinške bande povsem specifičen izraz. Pesmi, ki dokazujejo, da so Beltinška banda tipična zasedba tega stoletja, zasedba, ki svoje kode nikakor ni črpala zgolj iz tradicije, ampak je v svoj repertoar sprejemala vse viže, ki so bile v tem stoletju deležne pozornosti in so jih ljudje radi poslušali in prepevali. Ob kakšni Che sera ali Lili Marlen se potem znajde tudi Satisfaction, ki jo stari muzikanti izvedejo enako prepričljivo kot katerokoli drugo.

In prav ta širina, s katero prekmurski muzikanti dokazujejo, da je dobra muzika ena sama, je glavna odlika Kreslinovega projekta . To je etno pop oziroma world music v najprijaznejši luči in prav nobenega razloga ni, da bi se nad Kreslinom in njegovo eksploatacijo starih godcev kakorkoli zgražali, kvečjemu nasprotno. Beltinška banda, oziroma mojstra Kociperja, violinist, oz. primaš Janček in kontrabasist Joľek, ter pokojni cimbalist Miško Baranja s harmonikarjem Tonijem Rajnarjem in tu in tam še klaviaturist Jure Hubscher, so dokazali, da je mogoče združevati na videz nezdružljivo. Škoda le, da so se ostali muzikanti starejše in srednje generacije tako zlahka odrekli goslim in klarinetom, da ostalih glasbil ne omenjam, in gradili vso glasbeno spretnost zgolj na harmoniki in vižah, ki le na daleč spominjajo na tradicijo, tako da danes na svatbah tradicionalne godbe praktično ne najdemo več. Ali pa bodo morda vendarle tudi harmonika in narodnozabavni orkestri ob menjavi generacij odromali na smetišče zgodovine? Kakorkoli, danes je vse mogoče. Tudi to, da ne kaže iskati nobenih resnih kritiških osti za pesmi, ki jih bomo slišali danes: Tista črna kitara, My way, Namesto koga roža cveti?, Che sera, Spominčice, Lili Marlen, Daj mi Micka pejneze nazaj in Satisfaction.  n

 

nazaj na PRESS