nazaj na PRESS
 
14.1.1997, Radio Študent, Tolpa bumov

Rajko Muršič
Vlado Kreslin:
Pikapolonica

Jadikovanje nad majhnostjo tržišča in omejenostjo, ki naj bi determinirala slovenski prostor in njegovo popularno glasbo, je popolna neumnost. Tisti pop glasbeniki in glasbenice, pevci in pevke, ki znajo igrati na prave strune, pač nimajo razlogov za kakršnekoli skrbi, drugim pa tako ali tako ni pomoči. Seveda pa je zmeraj mogoče igrati na zelo različne strune in registre. V tem je prednost in prekletstvo pop glasbe, kajti pričakovanja in zahteve publike niso zmeraj v sozvočju niti s pričakovanji avtorjev in izvajalcev niti z estetskimi normami, ki jih artikulirajo kulturniške elite skupaj s kritiškimi pisuni.Gledano skozi prizmo vrednostnih sodb sev pop glasbi, tako kot v vseh sferah človeškega ustvarjanja, večinoma bohotijo najrazličnejše zadeve, ki jih vsaj nekoliko razvit estetski čut ne more prenašati, toda poleg njih se vendarle skrivajo tudi biseri. Obstaja pač določena razlika med formulama "za vsakogar nekaj" in "nekaj za vse". Vlado Kreslin je v zadnjih letih pokazal, kako je pri nas mogoče narediti "nekaj za vse".

Recept je pravzaprav preprost in prav čudno je, da je šele Kreslin našel pravo kombinacijo: nekaj poezije, nekaj enostavnih in privlačnih melodij, nekej ljudske starinskosti, nekaj eksotike, v tem primeru prekmurske, ščepec estrade z dobrimi in vsem znanimi zimzelenčki, pa še razpoznavna rockovska drža za nameček. Preprosto, da bolj preprosto ne more biti. Toda uporabne poezije ne piše vsak stihoklepec niti vsak čaščen poet, melodije ne nastajajo prav v vsaki kopalnici, tradicije tudi ni mogoče najti prav na vsakem koraku, predvsem tiste, ki je ne bi okužili frajtonarca in gorenjska marela, elitizem, ki viha nos nad drugimi, pa je prisoten na vsakem koraku, še posebej med rokerji, popevkarji in jazzerji, ki se radi zapirajo v svoje prevzvišene plotove. Toda če nekomu uspe zakoličiti presek glasbenega okusa različnih generacij in socialnih slojev, glasbeni presek, ki sega od rocka prek ljudske glasbe do popevkarstva, in še presek čez dobršen del slovenskega prostora, potem je jasno, da lahko računa na množičen odziv publike, ki najprej pograbi svoj del tako zastavljenih presekov "za vse". Vlado Kreslin s svojim avtorskim delom in rockovsko izkušnjo, skupina Mali bogovi in dobra stara ter res neuničljiva Beltinška banda že sami po sebi jamčijo za neverjetno širok glasbeni in godbeniški razpon. Če k temu dodamo še pevski zbor Osnovne šole Zalog, Otroški citrarski orkester Lusta banda iz Dobrovnika, pihalce iz beltinec, Viktorja Mariča s harmoniko, Miho Dovžana s citrami in Gala Hartmana z violino ter pevce in pevke Katico in Milana Kreslina in Marico Maučec ter Katarino Nemec, potem je jasno, da je glavni adut Vlada Kreslina v raznolikosti.

Na plošči Pikapolonica najdemo privlačne avtorske skladbe Vlada Kreslina in Malih bogov, koncertne posnetke Beltinške bande in drugih gostujočih muzikantov, ter posnetke nekaterih priredb, pri čemer nam ostane v spominu predvsem briljanten violinski solo Jančija Kocipra v predelavi Dylanove Knockin' on Heaven's door.Plošča Pikapolonica je zato nekekšna rekapitulacija Kreslinovih plošč Spominčice, Najlepša leta našega življenja in nekega jutra, ko se zdani. je sicer nekoliko neizenačena in v bistvu le ponavlja preverjeno uspešno formulo, toda prinaša tudi nekaj izvrstnih pesmi in živih izvedb, s katerimi po svoje pričara tiste trenutke, ko mešanica starega in novega, prekmurskega in globalnega postane povsem nova in prepričljiva glasbena entiteta.

Od avtorskih pesmi morda še najbolj izstopa Vriskanje in jok, čeprav nas s svojevrstno atmosfero pritegnejo tudi naslovna Pikapolonica,m Zvezdice bele, Daleč je moj rojstni kraj in v uvodu slišana Ringišpil.

Po avtorskih pesmih Vlada Kreslina in Malih bogov najdemo na Pikapolonici še priredbe zimzelenčkov in stare plese v izvedbi Beltinške bande in gostujočih muzikantov.Veselica, ki jo ponuja Kreslin s svojimi gosti, se na trenutke razvije v pravo karnevalsko burko, ki na temeljni točki doživljanja glasbe povezuje preteklost s sodobnostjo. Neskončno uživanje v neposrednem sproščenem karnevalskem muziciranju se izteče v skupinsko petje glasbenikov in občinstva. Prav ta moment vključitve poslušalstva v koncertno dogajanje je prava skrivnost moči pop glasbe. Občinstvo seveda ni tako neumno, kot si domišljajo razni elitistični pisuni. Nasprotno, še kako dobro zna ločevati zrno od plevela in mu je tudi povsem vseeno, kaj si o tem mislijo tisti, ki so nepopravljivo gluhi za najelementarnejše glasbene potrebe preprostih ljudi. Kreslin pač zna zaigrati na tiste strune, ki dober pop ločujejo od kiča , čeprav se zmeraj giblje na njegovem robu. Tako kot je bila na kič pač zmeraj naslonjena tako imenovana pristna ljudska glasba.

Morda ni odveč posebej poudariti dejstva, da so Beltinška banda in Vlado Kreslin temeljito redefinirali prostor percepcije domače pop glasbe in etno popa. Sporadični napori preporodovcev oz. glasbenikov, ki delujejo v okviru tako imenovanega etno revivala, imajo zelo omejen učinek. Vlado Kreslin pa se stvari ni lotil zato, da bi ohranjal in predstavljal pristno ljudsko godbo, ampak zato, ker je v njej videl to, kar ga je privlačilo v rocku in pop glasbi. Uspelo mu je na novo vzpostaviti navezavo med popularno glasbo in derivati ljudske glasbe iz našega okolja.Beltinška banda je začela igrati že daleč pred Avseniki in ni bila nikoli obremenjena z mešanjem revijskega jazza in alpske harmonike, čeprav je bila pred vojno še kako povezana z izvajanjem srednjeevropskih kupletov. Tudi zato je Vladu Kreslinu uspelo povezati Beltinško bando z bolj sodobnimi popularnoglasbenimi tokovi, celo s sredinskim rockom. S tem pa je zadal svojevrstni udarec alpskemu etno popu, ki je simbolno prekril že skorajda celoten slovenski prostor. Alpski harmoniki bi že skorajda uspelo to, kar je uspelo gorenjski noši v prejšnjem stoletju, torej postati nekakšen nacionalni emblem brez kakršnekoli zveze s tradicijo. Zelo verjetno pa nacionalizacija nekakšnega slovenskega frajtonarskega zvoka po Beltinški bandi ne bo več mogoča. Enako pa se bo moralo prej ali slej zgoditi tudi z govorom, kajti ljubljanščina trdovratno zaseda medijski prostor, čeprav večina Slovencev govori precej drugače. ©ele na podlagi spoštovanja regionalnih razlik je mogoče upati na kolikor toliko znosno raznolikost v intelektualni produkciji tega prostora. Prav v tem pa je največji pomen prekmurskih pikapolonic.

In še post scriptum: Vlado Kreslin je podiral plotove tudi s petjem sevdalink. Upamo, da nas bo kmalu razveselil tudi z izdajo teh posnetkov.  n

 

nazaj na PRESS