nazaj na PRESS
 
4.7.1997, Tolpa Bumov, Radio Študent

Ičo Vidmar
Vlado Kreslin in Beltinška banda:
Najlepša leta našega življenja

Nesramno pozno, več kot pol leta prepozno prihaja tale plošča v termin, ki je baje eminenten recenzentski termin tega radia.To seveda pomeni takorekoč polletno zatiskanje oči pred nedvomnim uspehom Bande in Kreslina, medtem je umrl Miško Baranja, največji prekmurski mojster cimbal, Banda pa se je na novo zbrala in igrala naprej, med drugim tudi lansko jesen razprodan koncert v Cankarjevem domu. Je morda ravno takšen odmev povod za zadržke, da te plošče na tem radiu niste slišali v meri, ki bi jo zaslužila?

Rad bi tole spremno besedo začel s povsem konkretno tiskovno konferenco ob letošnji Drugi godbi. Tam sem med drugim organizatorjem DG postavil vprašanje, zakaj ni ob desetletnici prireditve več slovenskih bendov in navrgel sem ime Vlada Kreslina in Beltinške bande.Moram priznati, da me prijatelj Zoran v imenu organizatorjev ni zadovoljil s svojim odgovorom, predvsem v tistem delu, ki se je glasil približno takole: saj vemo, da Kreslin igra že povsod in nonstop naokoli, zakaj bi igral še na Drugi godbi. In zraven je dodal, da je pač DG že na svoji prvi prireditvi povabila Beltinško bando.

Poanta mojega takratnega predloga je bila takorekoč v zadnjem delu odgovora potrjena-točno zato bi lahko povabili Kreslina in Bando, ker je od takrat minilo deset let in ker, in to je zame bistvena zadeva, premik v desetih letih nakazuje točno na točko, ki je v Sloveniji zaenkrat zgolj v povojih- namreč združitev ljudskega godčevstva s sodobno popularno glasbeno senzibilnostjo, kar DG takorekoč počne vsa ta leta pri izbiri tujih bendov. Vprašanje, ki po letošnji DG ostaja, je: zakaj so kriteriji pri izbiri domačih skupin bolj rigorozni kot pri tujih oziroma zakaj je izbira domačih skupin omejena in zato vse bolj zreducirana na dokaj rigidno vztrajanje pri godčevstvu s poudarjeno noto na avtentičnosti ali vsaj avtentični poustvarjalnosti, torej ohranjevanju slovenske glasbene tradicije.

Zatiskanje oči pred fenomenom Vlada Kreslina in Bande, fenomenom v smislu širokega odmeva od glavnega mesta do zaselkov, je zame feler in spregled , ki sicer ni usoden za nobenega, ne za DB ne za ta radio, pač pa kaže na to, da delanje glasbe na istem principu, recimo na Irskem ali v Texasu, včasih brezrezervno vzamemo za svojega, tistega, ki se dogaja v soseščini pa ne. Skratka,trdim, da se je godba Kreslina in Bande, morda bi k temu lahko dodal še trboveljski Orlek, ravno v imenu odprtosti in, zakaj pa ne, kozmopolitizma, vredna predvajanja in to ne zgolj enkratnega. ne gre torej za argument hudičevskega tipa, ampak je usmerjen proti tovrstnim narodnobudniškim kvasarijam.

Kreslin in Beltinška banda predvsem igrajo drugačno muziko in nikakor ne ustrezajo predstavi o ljubiteljskem zborovskem petju in gostilniškem raztegovanju mehov, pa naj bojo ti še tako odštekani, kar včasih definitivno so.

Gre torej za prvi, sovražim ta naziv, a zaradi učinka ga moram izreči - prvi slovenski world music bend. Nič drugačen od naših balkanskih prijateljev, klezmer orkestrov, irskih folk punkerjev ali ameriških bluesmanov. Vsaj kar se tiče pristopa skupine, torej predvsem Kreslina do godbe, ki jo igrajo ne. In komadi z značino odbito, nostalgično, a vseeno radoživo noto so odigrani iskreno, z lepo mero patosa in z dobro dozo ironije, celo nekega nostalgičnega rokerskega revolta. Samo za to gre in ne za pričkanje, koliko je tista prekmurska ljudska odigrana na ta star način in je prava in koliko je že fake in preštimana. Mimogrede, preštimana je na žmohten način, odigrana in odpeta z občutkom za čas in prostor, v katerem je igrana.Skratka, tale godba je v redu godba.

Plošča je živa in je posnetek koncerta v SNG Maribor, odigranega 22.oktobra 1992. Izšla je lani jeseni pri založbi Bistrica. Ovitek je ličen in izdaja njen namen, posvečena je Mišku Baranji. Posneta je kvalitetno in lepo lovi atmosfero, ki so jo na koncertu ustvarili muzikanti. V prvem delu bo na vrsti bolj ljudski - folk repertoar, naslednjič pa priredbe evergreenov in Kreslinovi klasiki.  n

 

nazaj na PRESS