nazaj na PRESS

Radio študent
TOLPA BUMOV
VLADO KRESLIN - PTIČ (Založba Kreslin/Nika 2000)
sreda, 17. januarja 2001, 19.00

Ptič je sedmi album, ki ga je Vlado Kreslin objavil pod svojim imenom. Vseh sedem plošč je izšlo v devetdesetih, od prelomne Namesto koga roža cveti iz 1991. leta dalje. Na teh sedmih nosilcih zvoka se je dalo razbirati celo vrsto dejavnikov, okoliščin, teženj. Najprej poglejmo širši okvir, tisto, čemur zaradi pomanjkanja boljšega izraza enostavno in neprimerno rečemo popularna glasba ali množična godba. To je najohlapnejši okvir, ki ga bomo dodatno začrtali še z izrazom rock and roll. Vlado Kreslin je namreč prehodil značilno pot mladega, uporniškega ustvarjalca, ki je bil "čuden že kot otrok". Samosvojež, ki misli z lastno glavo in ki se je od konca šestdesetih navduševal nad rock and rollom, v drugi polovici osemdesetih pa pustil močan pečat v zasedbi Martin Krpan, v katero je prišel in si jo prisvojil. Po njenem razpadu je - kot že zrel in prekaljen ustvarjalec - objavil izhodiščni album Namesto koga roža cveti, s katerim je postavil temelje svojega početja v minulem desetletju. Namesto koga roža cveti je raznolika plošča, na kateri so lastne Kreslinove pesmi in pesmi, ki jih je napisal v sodelovanju z drugimi, vmes je tudi nekaj narodnih. Kljub raznolikosti, da ne rečem napaberkovanosti, album deluje dovolj zaokroženo, celovito. Vsekakor nadvse odprto in sveže. V naslednjih letih je objavil dva albuma z Beltinško bando, studijskega Spominčice in koncertni spomin na medtem preminulega Miška Baranjo, Najlepša leta našega življenja. Prav zanimivo, zreli ustvarjalec, svojčas svojeglavi rocker, ki ni hotel nič slišati o tem, da bi se učil igrati harmoniko, da bi nato lahko igral Tam kjer murke cveto Avsenikov, kar si je v njegovih otroških letih želela mama Kreslin, je sedaj nenadoma z vsem zanosom pel in igral ljudske napeve. To je bil čas, ko je v svetu in pri nas glasno odmevala t.im. "glasba sveta", "world music", "etno pop" z vseh celin ali "druga godba". Ni presenetljivo, da je bil takrat en od očitkov Vladu Kreslinu, da se je zgolj spretno vkrcal na trendovski vlak zanimanja za razne "etno" napeve. Že mogoče, čeprav jaz osebno menim, da gre za globlje in bolj večplastne procese. Izhajam pač iz predpostavke, da ni ključna slogovna oblika, temveč vsebina. Ni torej bistveno, ali nekdo svojo pesem piše v obliki ali slogu rock and rolla, countryja, bluesa, šansona ali ljudskega napeva. Bistvena je pesem. Pesem, ogolela do arhetipa. Pesem, ki lahko postane last vseh. Vsakdo lahko naredi in izvaja svojo različico takšne pesmi. K tej opazki se bom čez par trenutkov še vrnil.

Zdajle bi rad namreč omenil še, da - vsaj tako menim - lahko v zadnjem desetletju v zgodovini tistega, čemur rečemo "popularna glasba" ali kar "rock and roll", da nekoliko poenostavim, odčitavamo zanimivo težnjo nekakšnega vračanja k izhodiščem. Iskanja navdiha pri "bogati kulturni zakladnici". Menim, da ta trend ne velja zgolj za Ameriko, kjer ga mogoče najlažje razbiramo, predvsem v oblikah t.im. koreninskega rocka in raznih različih le-tega. Sodim, da je sorodna težnja razvidna tudi v početju Vlada Kreslina. Ko je Kreslin v zasedbi Martin Krpan izčrpal rockovske obrazce, se je, v iskanju virov novega navdiha, zatekel k silovitemu, bogatemu, privlačnemu ljudskemu izročilu. Vsekakor ne "ljudskemu izročilu", pojmovanemu kot folklorno ali folkloristično blago, temveč živemu, še vedno utripajočemu ljudskemu spominu in živahnim izraznim oblikam. To je bilo najbolj razvidno na omenjenih dveh ploščah z Beltinško bando iz prve polovice devetdesetih. Iz tega napajanja se je 1994. leta porodila mojstrovina Nekega jutra, ko se zdani Vlada Kreslina in Mali bogov. Tisti album je deloval nadvse celovito in je tudi nastal tako. Posnela ga je čvrsta zasedba glasbenikov istomišljenikov, ki še sedaj sestavljajo jedro spremljevalne Kreslinove skupine. Če se ob tem spomnim na sorodno druščino, imenovano Bad Seeds, ki spremlja Nicka Cavea, nimam v mislih zgolj dejstva, da sta obe zasedbi poimenovani po neki pesmi iz prejšnjega ustvarjalčevega obdobja. Primerjava, ki sem jo nakazal, pa nikakor ni tako za lase privlečena, kot bi se mogoče komu od vas zdela na prvi pogled. Čeprav je gotovo zgolj naključje, da je Vlado Kreslin v zadnjih letih doživel kar nekaj uspehov v Caveovi domovini "tam doli".

Kakorkoli, po izjemnem albumu Nekega jutra, ko se zdani je Kreslin z Malimi bogovi in z Beltinško bando objavil še dve plošči, ki jima je obema skupno, da sta spet napaberkovani. Pikapolonica je prinašala raznovrstne studijske in koncertne posnetke Beltinške bande in Malih bogov, Muzika pa je bila kar manifestna zbirka pesmi z vseh vetrov, s prepiha, ki veje preko križišča, imenovanega Prekmurje. 12. oktobra lani pa je Vlado Kreslin objavil album z naslovom Ptič, ki je neposredno nadaljevanje, navezava, skorajda brat dvojček, vsekakor pa "ptič iz istega gnezda" z albumom Nekega jutra, ko se zdani. To je že samo po sebi poklon, saj je doslej album Nekega jutra, ko se zdani deloval kot nepresegljiv vrhunec v opusu ne samo Vlada Kreslina, temveč kar v slovenskem glasbenem polju nasploh. Vsaj v polju tovrstnih pesmi in vsaj v minulem desetletju.

Pesem je v srži Kreslinovega početja. Tista pesem, ki sem jo omenjal v začetku tegale komentarja. Pesem, ki jo lahko ogoliš do skeleta, do osnovne melodije, ki jo lahko odpoješ sam, recimo "pod visečo meglo, le noge nad vodo". Ali kakorkoli drugače. Ali pa jo odpoješ ob spremljavi akustične kitare, klavirja, harmonike, Malih bogov. Natanko to je Vlado Kreslin storil s pesmimi na pričujočem albumu Ptič. Nekatere od njih je z Malimi bogovi pel in igral že nekaj časa, da je našel njihov pravi zven. Nekatere, recimo Dekle moje, imajo izredno preprosto strukturo, s čemer po drugi strani omogočajo vrsto raznolikih izvedb, različic. Nekaj smo jih v zadnjem letu slišali ob raznih prilikah, v radijskih oddajah, recimo v Izštekanih, ali recimo pri gostovanju Kreslina na koncertu Šukar. In še nekaj: vse pesmi na albumu Ptič zvenijo, kot da jih poznamo že od vekomaj, kot da so že dolgo del izročila. A je le ena od njih oprta na ljudski napev, to je Mladi Marko. Še več, kar nekaj pesmi je napisal Vlado Kreslin sam in ne recimo v sodelovanju z Mirom Tomassinijem in Juretom Hubscherjem, s katerima sicer še vedno plodno sodeluje. Večina pesmi na albumu Nekega jutra, ko se zdani je bila namreč prav plod sodelovanja omenjenih treh, nobene takrat ni napisal Kreslin sam. Tokrat pa so nosilne Dekle moje, Preko Mure, preko Drave ter Odpiram okno v celoti njegove. Ob tem izredno spevne pesmi na albumu Ptič zlahka zavedejo na misel, kako enostavno je napisati izvrstno in učinkovito pesem, vendar iz izkušenj vemo, da to sploh ni res. Tudi s tega vidika je album Ptič nesporna mojstrovina. Popolna mojstrovina, ki so jo dodatno obogatili razni gostje, ki so dodajali vsak svoj pretanjen in vsaki pesmi najprimernejši prispevek. Ptič je večplastno delo, ki osvoji ob prvem poslušanju, ob vsakem novem pa razkriva dodatne razsežnosti. Delo, kakršnega si od Vlada Kreslina skorajda nismo več drznili pričakovati. Ne zato, ker bi dvomili vanj, temveč zato, ker se je zdelo, da si je z albumom Nekega jutra, ko se zdani postavil previsoko referenčno točko. Veličina tistega albuma pa ob Ptiču skorajda zbledi.

S hvalospevi lahko še nadaljujem, vendar bo zanje, pa tudi za morebitna nasprotna mnenja še dovolj časa in prostora. Če ne prej, mogoče čez pet let, ko se bomo ob morebitni naslednji Kreslinovi mojstrovini spominjali tegale vrhunca na njegovi poti. Prav zanima me, kako bo ta album zvenel in deloval takrat. Za danes pa nam ostane le še poslušanje celotne plošče Ptič z naslednjimi posnetki: Uvod; Ptič; Dekle moje; Preko Mure, preko Drave; Odpiram okno; Mladi Marko; To pri nas ni možno; Lahko bi zletela; O, Vrba; Tam v meglicah nad mursko vodo ter Le še enkrat mi zapoj.

MILKO POŠTRAK

nazaj na PRESS