nazaj na PRESS

Vlado Kreslin, Generacija
Založba Kreslin, 2003

Na prvi pogled bi lahko rekli, da gre le še za eno v nizu plošč, ki obenem nadgrajujejo in dopolnjujejo serijo izvrstnih in odmevnih dosežkov enega izmed naših največjih popularnoglasbenih avtorjev in izvajalcev, če ne bi bile takšne prav vse plošče, ki jih je doslej posnel in izdal Vlado Kreslin – sam ali v nepozabnih zasedbah Martin Krpan, z Beltinško bando ali Malimi bogovi – enako prelomne.

Ob avtorjevi petdesetletnici gre gotovo za rekapitulacijo njegovega večdesetletnega dela, vendar na povsem drugačen način kot sicer. Vlado Kreslin je namreč to storil že z dvojno ploščo Kreslinčice. Generacija je nekaj več. Bistveno več: je izjemen avtorski dosežek, ki ga je avtor konceptualno umestil v pet desetletjih njegove – in naše – žive polpretekle zgodovine. V to življenjsko pripoved nas uvedejo posnetki na uvodu plošče: odlomek odločne ljubezenske geste iz Vesne in prav tako odločnega boja za zahodno mejo, povzetega s takratnih filmskih obzornikov. In čustvi ob slovesu revolucionarja, ki uvedejo pesnika.

Sprehodimo se lahko v šestdeseta – nikamor drugam kot v Pariz k Sergu Ginsbourgu in Jimu Morrisonu, pa potem v sodobnost pesniške glasbene izpovedi na ljubljanskih odrih – z oziranjem v preteklost: »Zamenjal bi zvezdic zdaj pet/za eno zvezdnato nebo,/ joint ali dva,/parka amsterdamskega.« Bržkone zato najdemo na ovitku splet konopljinih listov in vrtnic.

Glasbeno Vlado Kreslin sledi svoji prepoznavni poti. Lirične pesmi spremlja zelo prefinjena instrumentacija, ki jo udejanja serija odličnih domačih in tujih glasbenikov. Ploščo uvede Generacija, pesem ki jo lahko razumemo kot pogled v večno sedanjost preteklosti ali kot himno nekemu minulemu času, katerega del smo z vsakim svojim dihom in mislijo ter občutenjem. Plošča diha z navidez preprosto izpovednostjo, a v vseh podrobnostih izdaja izjemno kreativno moč, ki se spogleduje tudi z novimi generacijami (Klemen Klemen).

Vlado Kreslin je med redkimi slovenskimi popularnoglasbenimi ustvarjalci, ki zna nagovarjati vse generacije. Je med redkimi, ki se enako dobro znajdejo med rokovskimi kitarami in violinami ali med ljudskimi instrumenti in akustično kitaro. Njegov glas je izbrušen, a še vedno tudi mladostno razposajen in neposreden.

Od bobnanja v lokalnih rokovskih skupinah do zmage na Slovenski popevki leta 1980 je Vlado Kreslin prehodil pot od mladostnega navdušenca nad revolucijo, ki so jo prinesle električne kitare šestdesetih let, do pevca, ki rokovske drže ni mogel nikoli ne izdati ne zatajiti. Ta drža narekuje iskrenost, neposrednost, prodornost in samosvojost. Jasno jo je izpel z Martinom Krpanom ter njenimi tako rekoč ponarodelimi pesmimi v osemdesetih letih.

S ploščo Namesto koga roža cveti je stopil na samostojno pot, ki ga je pripeljala h glasbi, ki nikoli ni bila tako oddaljena or rocka, kot morda menijo nekateri, h glasbi, ki je odzvanjala v beltinskih in drugih prekmurskih gostilnah vse od začetka stoletja naprej. S Spominčicami, Najlepšimi leti našega življenja in Pikapolonico je dokazal, da je tudi v Sloveniji mogoče tradicionalno glasbo pripeljati na velike odre in jo izvajati na enak način kot druge oblike sodobne popularne glasbe. V zgodnjih devetdesetih letih se iz sodelovanja z glasbenikom Mirom Tomassinijem izcimijo Mali bogovi in serija odličnih plošč. Uspešno preskakovanje plotov se Vladu Kreslinu obrestuje tudi pri sodelovanju s tujimi glasbeniki ter z uspešnimi nastopi na tujem. Med odmevnejšimi podrobnostmi tega uspeha je predelava njegove in Tomassinijeve Tiste črne kitare, ki so jo posneli nihče drug kot znani The Walkabauts.

Vlado Kreslin je med redkimi slovenskimi glasbeniki, ki z glasbeniškimi gestami ohranjajo stik s prijatelji v trpeči Bosni: njegova prekmurska izvedba sevdalink z orkestrom Vali navduši celo bosanske glasbene sladokusce. Spogledovanje z glasbami z vseh vetrov na plošči Muzika ni le eksperiment: je zrel dosežek mojstra, ki ve, da glasba sicer posreduje skupna sporočila, vendar so njeni jeziki sila različni. Da uspeh te plošče ni naključje, je dokazala naslednja, retrospektivna plošča Spominčice.

Generacija je, skratka, korak v izjemnem nizu velikega ustvarjalca. Je samostojna konceptualna mojstrovina, ki ne izžareva le zrelosti Vlada Kreslina, temveč opozarja na vitalnost generacij ustvarjalcev in poustvarjalcev celotne slovenske popularne glasbe. In je prišla tudi v tistem trenutku, ko je povsem jasno, da je popularna glasba povsem enakovreden del glasbene ustvarjalnosti na Slovenskem, če ni postala že njen paradni konj.

Nobenega dvoma ni, da je Vlado Kreslin eden najpomembnejših slovenskih kulturnih ustvarjalcev našega časa. O tem ne izpričuje le odmevnost njegovega ustvarjalnega, poustvarjalnega, animacijskega in organizacijskega dela, temveč nesporna kakovost njegovega delovanja. Dogajanje v slovenski glasbi spremljam že dve desetletji in pol, od tega kakšno desetletje kot glasbeni kritik in skoraj desetletje kot raziskovalec. V tem času se je zvrstilo veliko različnih slogov in modnih muh v vseh zvrsteh glasbe, a le malo izvajalcev in avtorjev je, ki bi lahko pokazali tako jasno nit napredovanja od mladostne rokovske zaletavosti (ki jo pevec tu in tam obudi še danes) do zrelih avtorskih in poustvarjalskih projektov, s katerimi navdušuje slovensko – in ne le slovensko – občinstvo v zadnjih letih.

Zavedati se moramo, da nas kot narod v sodobnosti na enak način kot »visoka« opredeljuje in označuje tudi »popularna« kultura. In ta ni nikoli zgolj uvožena kulturna praksa. Nasprotno: prav Vlado Kreslin nas je s slovito Beltinško bando spomnil, da smo popularno glasbo na Slovenskem poznali že pred desetletji. In jo vedno znova predelovali po svoje in doma na novo ustvarjali. Enako kot umetno glasbo. Tudi ta glasba je uvožena iz tujine, pa se zaradi tega nihče pretirano ne vznemirja. In prav je tako. Ključna je kakovost ustvarjanja in poustvarjanja. Merila kakovosti pa so v umetni in popularni glasbi načeloma enaka: na eni strani je kriterij umetja (tehnike) in umetelnosti, na drugi človeška prepričljivost in iskrivost.

Pri uporabi teh kriterijev mora vsak, ki je zmožen presojati umetnost skozi držo brez-zainteresiranega opazovalca (v tem se pač moramo strinjati s Kantom), ugotoviti, da je Kreslinovo ustvarjanje, ki ga je v zadnjih letih kronal s ploščami Muzika, Ptič in Generacija, z odličnimi koncerti, glasbo za film in drugimi odmevnimi dosežki, dosežek vrhunskega umetnika.

Rajko Muršič
Filozofska fakulteta, Ljubljana

nazaj na PRESS