nazaj na PRESS

Večer, 9.2.2008
Zgodbe o stvareh: iz zgodovinske antropologije vsakdana

Hišna glasba

Šele nekaj več kot sto let je mogoče glasbo snemati in reproducirati, zdaj pa že imamo možnost, da vse, kar si želimo poslušati, tudi nosimo s seboj v napravici, veliki kot škatlica vžigalic, pri čemer teh skoraj ne uporabljamo več. Glasba od tiste na elitni zabavi do njenega prostega izvajanja tam, kjer je to mogoče, je prerasla v možnost, da ob njej uživajo skoraj vsi, ob vseh priložnostih in z neskončnimi možnostmi izbora: danes lahko skoraj vsi razpolagamo s celotno glasbeno preteklostjo in sodobnostjo. Glasba je drugače, kot je z intimnostjo z drugimi umetnostmi, ki nedvomno ni takšna in tako množična, dejansko postala last vseh. Ta umetnost združuje svet, le da žal ne trajno in zanesljivo, četudi ima veliko večjo sposobnost zbujanja kolektivnih čustev kot druge vrste umetnosti. V skrajnem primeru zanjo ne potrebuješ ničesar drugega kot človeški glas.

V naših časih, ko je glasba na voljo povsod, pomeni hišna glasba reprezentativno podobo kulturne ravni posameznika ali njegovih najbližjih. Težko si je predstavljati bolj demokratičen in bolj individualen način oblikovanja lastnega lika in lika skupine in ponazoritev ravnanja, verovanja, mišljenja, želja, fantazem. A mar res o vsem odločamo mi? Samo pomislimo na nesmiselne omejitve in družbena pravila, ki si jih izmišljajo, da bi bila glasba čim dlje od tistih, ki jo najbolj potrebujejo, pomislimo na okus, ki nam ga vsiljujejo, na grozljive razsežnosti potrošniške plati glasbe. Obstaja trenutek glasbene kulturnosti, sad nepredvidljivih tokov in zrelosti, ko se praviloma nekje na obrobju pojavi nekaj, kar je izraz tistih, ki so že skoraj izgubili upanje, da se bodo lahko vsaj začasno poistovetili z nečim v svetu, v katerem živijo. In šele takrat, ko to prizadene tiste, ki si še posebej prizadevajo, da se ne bi identificirali z ničemer v svojem svetu. Razumemo moč glasbe. Omehčanje? Sočustvovanje? Priznanje svojega okolja? Kakorkoli to že označimo, deluje eksplozivno. V takšnih primerih se glasbi posreči povezati različna mnenja in stališča in poskrbeti za trenutek, ko je videti, kakor da so v okviru sožitja ljudi možne razne stvari, od revolucij do srečanja pogledov. V mojem primeru to ni bila rock glasba, marveč grški Rom Kostas Hadzis, ki je v času grške vojaške (polkovniške) diktature z zamolklim glasom pel o težko opredeljivih občutjih, po sodbi nekaterih s političnim predznakom: kontekst je oblikoval tekst. Po padcu diktature leta 1974 smo izvedeli, da je Kostas pripadnik Jehovih prič. Njegova besedila so postajala banalna in nevredna spomina. Potem smo imeli Dionizisa Savopoulosa, genija besed in glasbe: ta je vrsto let naš svet zapolnjeval z modrimi in nespametnimi slikami: izrekali smo njegove formule ("neko malo morje"), prepoznavali njegove besedne igre ("koloelines", dobesedno Grki debeloritniki), vstopali v njegove podobe ("mizice zunaj", "mesec se podvaja"), uporabljali njegov jezik ("ne vem, kaj naj danes pojem otrokom v Lavrionu in tudi starejšim"), celo seznanili smo se z njim in ga hoteli zvabiti v svojo domovino, bivšo Jugoslavijo - vendar se takrat zanj ni nihče zanimal. Veliko pozneje je odkril svojo nagnjenost do srbskih vojnih občutij in gostoval v Beogradu, a ga nihče ni razumel - to pa si je tudi zaslužil. Odklopili smo ga v času njegove domoljubno-nacionalistične faze, potem pa nanj spet naleteli ob sklepu poletnih olimpijskih igre v Atenah leta 2004. To je že bil ostareli, ampak cinični, stari Savopoulos. Nemara bi mu lahko oprostili. Nekje sredi tega obdobja pa smo našli svojega najboljšega glasbenika, človeka, ki se ni več mogel spremeniti, ker je umrl: Georgesa Brassensa. Ta je edini rekel vse, kar je bilo treba reči o nacionalistih ("srečni idioti, ki so se nekje rodili"), edini je zapel čudovito pesem o ženskem spolovilu ("skrajni čas je že, da za to napravo sreče izumijo lepo krščansko besedo"), bil je neskončno nežen in zloben. V Brassensu sem prepoznala tisto, kar je lahko pri moškem najboljše. S tem stalnicami za sprostitev sva lahko z možem preživela vrsto let v Ljubljani. Pomagal nama je primorski pesnik Iztok Mlakar, ki je pel o vsem, kar naju je v Sloveniji zadevalo, in to neskončno sarkastično. V najin izjemno ozek vidik je pred kratkim vstopil Vlado Kreslin: decembra vsako leto ima ta zreli zvezdnik dobre glasbe koncert v ljubljanskem Cankarjevem domu in nanj povabi vse, ki v Sloveniji niso desničarski, klerikalni in nagnjeni k fašizmu in rasizmu oziroma imajo radi vzhodne meje in priznavajo južna občutja (ne le rock/sex/drugs/izlete na jug. Svoj čas prerevna, včasih malce snobovska, zdaj kratko malo izčrpana od predavanj in pisanja z možem nikoli nisva šla na te koncerte, marveč sva jih pozneje, ko so se praznične luči ugasnile, enkrat januarja gledala po televiziji. Tudi tokrat. Vlado Kreslin je imel običajen spored od duhovite pesmi To ni politični song prek nežnih pesmi do sklepnih Bella ciao in Vsi so venci beli, nastopila sta njegova mama in oče, običajna skupina beltinških talentov, v kateri se občasno zamenjajo ostareli vaški glasbeniki in nasploh skrajno simpatična skupina glasbenikov, ki ne sodijo v turbokrajino Slovenije. Koncert se je kakor ponavadi podaljšal za celo uro, občinstvo je bilo enako simpatično. Ob tem sva se vprašala, kako da nacionalna televizija, ki jo ima strogo na vajetih vlada, dovoli takšno nesporno opozicijsko ravnanje, tako očitno nasprotovanje temu, kar bi radi imeli za gledalce-volilce. Iz drugih primerov vem, da tovrstni trenutki radosti ne pomenijo realno spremembo tistim, ki so na drugi strani oblasti in prevladajočega okusa. Vem tudi to, da lahko imam takšno kulturo rada, čeprav ni ne pripadnosti ne integracije. Ko sem poslušala Kreslina, se mi je zastavilo osnovno vprašanje, prižgala se je tista neizogibna rdeča luč nacionalne kontrole, ki se prižge ob uživanju: Zakaj naj bi me kak kolektiv, kaka skupnost imela rada? Ta izbor lahke glasbe, ob kateri sva uživala v zadnjih tridesetih letih, je bil deležen le ozkega kroga uživalcev: te sva zlahka prepoznavala in z njimi prijateljevala. Lakmusova funkcija je jasna: imeti rad Mozarta ali Bacha je izredno intimna stvar, ki je ne moreš deliti z množicami široko kulturno vodenih (k Mozartu in Bachu), in to najrazličnejših. Nekateri izmed najhujših pošasti novejše dobe so imeli radi to glasbo in čeprav poslušanje Mozarta zame rešuje to, ker ga je imela rada moja najbolj pametna mačka, pa v ljubezni do Mozarta skupaj z drugimi ni nič javnega, nič demokratsko vznemirljivega. Rock in druge stvari tiste generacije so postale pomembne za etnografsko risanje zemljevidov: tega sem se zavedla, ko me je v ZDA prvič vozil taksist, star več kot 60 let, ki je veselo ubiral takt uspešnice iz sedemdesetih let minulega stoletja. S pesniki-pevci, ki sem jih omenila, se je zmeraj oblikovala jasna skupina in z njo so me povezovale tudi druge ideje: njene pesmi so jih izražale natanko tako, kakor sem v takšni družbi pričakovala. Iz simbolične poti pesmi je bilo mogoče razbrati, kaj si občinstvo okrog mene misli o politiki, cerkvi, levici, desnici, tako rekoč o vsem. Ko sva z možem takšne pesmi poslušala v dvoje, sva obnavljala družbeni okvir, v katerem sva živela prej, se prepričevala, da še obstaja upanje, predvsem pa sva se spominjala dragih ljudi, s katerimi sva vse to delila, pa prepirov, smeha in gotovosti, da obstaja oziroma da se ni povsem izgubil minimalni program. Danes se mi zdi, da neizprosno izginja program osnovne, nedvomne, preverjene prosvetljenosti, ki se je malce več kot dvesto let ohranjal deloma v institucijam in precej v ljudeh. Mar trenutki sreče s pametnimi pesmimi porajajo lažno informacijo? Ali pa se gledalci in poslušalci odzivajo in obstajajo le še zato, ker niso vsi umrli? Ali so otrokom - tudi tistim v Lavrionu - prenesli kaj prosveteljenske sreče? Za zdaj nimam odgovora in vse kaže, da jih bom imela vse manj. Bil je januarski dan, med tvojim in mojim rojstnim dnem, nobene vojne na ozemlju s premerom tisoč kilometrov in namesto da bi se nemo napila, še zmeraj hočeva nekaj reči, ko nama kaj rečejo. Hvala Vladu Kreslinu za to.

SVETLANA SLAPŠAK

nazaj na PRESS