nazaj na PRESS

Dnevnik, 11. december 2008 - Skozi ušesa

Med minljivim in večnim

Tekst: Igor Bašin

Vlado Kreslin si je s tradicionalnimi koncerti v Cankarjevem domu naložil veliko breme. Poskrbeti mora, da se ne sesedejo pod težo let in ne zapadejo v rutino. V hramu slovenske kulture je z vsakoletnimi koncerti ustvaril tradicionalno, zvesto občinstvo, ki se z leti samo še povečuje in mu tako dela samo sladke skrbi kaj mu tokrat ponuditi, s čim naj ga zapeljem?

Po nepregledni vrsti izbranih gostov v šestnajstih letih (Šukar, Hans Theesink, Miha Dovžan, Katice, Chris Eckman, Vlado Divljan, Rade Šerbedžija, Allan Taylor, Darko Brlek, Kemal Monteno, Vlatko Stefanovski, Vesna Zornik, Dražen Turin - Šajeta, Drago Mlinarec, Sharat Srivastava, Severa Gjurin, Gabrilla Gabrielli) se je letos odločil, da bo edini gost njegovo občinstvo. Da bo brez večjega pompa nastopil pred njim v spremljavi njemu dragih muzikantov, Malih bogov in Beltinške bande, ter se mu na tak skromen, skoraj asketski način iskreno zahvalil in oddolžil za njegovo dolgoletno zvestobo in naklonjenost. Zelo elegantna poteza je v treh zaporednih večerih napolnila Gallusovo dvorano.

Na zadnjem koncertu letošnjega trojčka se je na obrazih muzikantov poznala rahla sladka utrujenost od predhodnih dveh večerov. To je dalo ponedeljkovemu gala koncertu melanholični čar. Tradicionalno sestavljen program iz dveh delov je rastel počasi, lahkotno, brez naglice. V uvodni polovici celo lenobno. Na plan je pokukala tudi nevarnost pasti tradicionalnih koncertov, ko se muzikanti ujamejo v zanko igranja, poslušalstvo pa v lagodno poslušanje in zvesto ploskanje, med njimi pa se ne vzpostavi pristen, navdahnjen dialog. V tem štiridesetminutnem setu, katerega jedro so sestavljale pesmi s plošč Cesta in Ptič ter so jih večinoma izvajali člani Mladih bogov z občasnimi, kratkimi "vleti" nekaterih iz Beltinške bande, so se muzikanti in občinstvo šele ogrevali. Z odrezavim zaključkom, ki so ga povlekli s skladbo To ni političen song, se je vstopilo v petnajstminutni premor, ki je bil potreben in nepotreben hkrati. Potreben za lažji prestop za stopnico višje, nepotreben, ker je zaviral razvoj glasbeniškega žara v prvem delu koncerta.

Letošnji nastop so spremljale nevsiljive videoprojekcije, ki so krepile intimnost koncerta. S sliko, glasbo in poezijo je Kreslin zaobjel življenje in delo z Beltinško bando in Malimi bogovi. Pogledal je vase, pogledal je nazaj, k izvorom. Segel je h koreninam svojega glasbenega ustvarjanja in po družinski glasbeni tradiciji. Sproti je oživljal povest o Beltinški bandi. Očetu Milanu je dal prostor, da je oživel pesmi s konca druge svetovne vojne. Kateri koli korak je ubral skupaj z muzikanti in občinstvom v drugi polovici koncerta, je bil čustveno nabit. Nikoli pa patetičen. Že neštetokrat slišane skladbe iz bogatega Kreslinovega opusa so se zlile. Avtorske in ljudske so bile kot eno. Otožen ton, ki je visel ves večer nad koncertom in podpihoval vtis, kot da se vsi v Gallusovi dvorani od nekoga oziroma nečesa poslavljamo, je skozi koncert naplavil na površje spontanost. Z njo je bil ponedeljkov dogodek rešen in enkraten. Letošnje na videz skromno zastavljeno tradicionalno gostovanje Vlada Kreslina v Cankarjevem domu je bilo nov presežek tega muzikanta, ki se je z Malimi bogovi in Beltinško bando izkazal za vsesplošno ponarodelega muzikanta.

nazaj na PRESS