Vlado Kreslin in Beltinška banda:
"Najlepša leta našega življenja"

Vprašanje, ki me že nekaj časa žuli je, zakaj so malodane vsi
poskusi preporodnega oživljanja domače tradicionalne oziroma ljudske
godbe v osemdesetih letih ostali na margini širše družbene percepcije
glasbe, potem pa se nekaj let po tem, ko sta Beltinško bando na eni
strani ponovno odkrila zakonca Terlep, na drugi strani pa Druga godba,
nenadoma zgodi pravi čudeľ. Rocker in tu in tam kantavtor Vlado Kreslin
začne peti skupaj s to bando in stvar nenadoma postane za domače razmere
izjemno odmevna. Ali gre pri tem za perfidno izpeljano manipulacijo, ali
pa je bil morda pristop promocije te zasedbe s strani drugogodbašev
napačen? Odgovori na ta vprašanja niso enoznačni. Morda bo košček
odgovora prispevala tudi pravkar izšla plošča tria Kurja koľa. Bomo
videli. Nikakor pa ne morem razumeti, kako je mogoče, da poslušalstvo,
ki ob irskih godcih, še posebej pri tistih bolj razvpitih, kot so recimo
Dubliners, doživlja prave orgazme, godcev iz Rezije, katerih godba tudi
zaradi velike sorodnosti s keltsko še kako vľge na evropskih odrih, pa
na Slovenskem praktično nihče ni niti opazil. Ne bi rekel, da gre zgolj
za kompleks manjvrednosti oziroma za apriorno predpostavko, da je tuje
boljše. Percepcija domače tradicionalne plesne glasbe zelo verjetno ni
tako zveriľena samo zaradi strahu pred tem, da bi tista publika, ki
sicer ne prenese goveje muzike, razkrila,da so ji vsaj nekatere polke tu
in tam lahko celo všeč. Morda je osnovni problem v iskanju točk zvočne
identifikacije v našem kulturnem prostoru. Dejstvo je, da o avtohtonosti
zvočnih form skorajda ni mogoče govoriti, saj so se glasbeni stili, viľe
in glasbila skozi zgodovino neustavljivo pretakali sem in tja po svetu.
O slovenskosti tradicionalne oz. ljudske glasbe je mogoče govoriti zgolj
pogojno, toda kot kaže, je mestnemu poslušalstvu, ki nima več
življenjskega stika s tradicijo, najbolj neznosna prav tista
tradicionalna glasba, v kateri je morebiti največ slovenskega;
melanholično večglasno prepevanje in poskočnice. Res je, da je razvoj
alpske narodnozabavne glasb ambivalentno polarizacijo v percepciji
glasbe s tradicionalnim pridahom na Slovenskem, toda opletanje s pojmi
pristnosti in avtentičnosti nas v tem smislu ne pripelje daleč.
Opozoriti velja na nekaj drugega: ideja o vrednostnem razkolu med
manjvredno glasbo, namenjeno množicam, in umetniško relevantno glasbo za
kulturno osveščeno elito še zmeraj straši ne le v beticah elite, ampak
tudi v trdobučnih enklavah privržencev posameznih glasbenih zvrsti
znotraj posameznih scen. Kompleks elitističnega spremljanja glasbe je
enako izrazit tako na abonmajskih koncertih kot na jazzovskih in
rockovskih dogajanjih. Samozaverovanost ljubiteljev posameznih scen
obenem pomeni izključevanje vseh ostalih glasbenih zvrsti kot
manjvrednih. Te partikularne identifikacijske točke, na podlagi katerih
so v določenih obdobjih cveteli stili jazza, popevkarstva, šansona,
progresivnega rocka, punka,hardkora in tako dalje, so sicer pogoj
razvoja posameznih scen, obenem pa kaľejo na dejstvo, da je prisotna
elitistična percepcija glasbe v vseh njenih segmentih.Tako pač gre to,
in to pravzaprav sploh ni problematično. Vprašljiva je zgolj percepcija
tega, čemur s širokim pojmovanjem pravimo ljudska glasba. Vprašanje
namreč je, če so in v kakšni meri so Beltinška banda v resnici ljudski
godci. Na plošči, ki jo predstavljamo danes, torej Najlepša leta našega
življenja, najdemo en sam komad, ki bi ga lahko brez zadržkov umestili v
korpus tradicionalnega ljudskega godčevsta, Šamarjanka, ki smo jo
slišali prejšnji teden. Ostalo so znane prekmurske pesmi v
odrsko-koncertni izvedbi teh enkratnih muzikantov in pevcev Vlada
Kreslina, Marije Maučec ter Katice in Milana Kreslina. Z zornega kota
ljudskosti so še bolj zanimive pesmi, ki jih bomo slišali danes,
popularne pesmi različnih avtorjev, različnih generacij in iz povsem
različnega konteksta. Pesmi, ki dobijo v izvedbi Beltinške bande povsem
specifičen izraz. Pesmi, ki dokazujejo, da so Beltinška banda tipična
zasedba tega stoletja, zasedba, ki svoje kode nikakor ni črpala zgolj iz
tradicije, ampak je v svoj repertoar sprejemala vse viže, ki so bile v
tem stoletju deležne pozornosti in so jih ljudje radi poslušali in
prepevali. Ob kakšni Che sera ali Lili Marlen se potem znajde tudi
Satisfaction, ki jo stari muzikanti izvedejo enako prepričljivo kot
katerokoli drugo. In prav ta širina, s katero prekmurski muzikanti
dokazujejo, da je dobra muzika ena sama, je glavna odlika Kreslinovega
projekta . To je etno pop oziroma world music v najprijaznejši luči in
prav nobenega razloga ni, da bi se nad Kreslinom in njegovo
eksploatacijo starih godcev kakorkoli zgražali, kvečjemu nasprotno.
Beltinška banda, oziroma mojstra Kociperja, violinist, oz. primaš Janček
in kontrabasist Joľek, ter pokojni cimbalist Miško Baranja s
harmonikarjem Tonijem Rajnarjem in tu in tam še klaviaturist Jure
Hubscher, so dokazali, da je mogoče združevati na videz nezdružljivo.
Škoda le, da so se ostali muzikanti starejše in srednje generacije tako
zlahka odrekli goslim in klarinetom, da ostalih glasbil ne omenjam, in
gradili vso glasbeno spretnost zgolj na harmoniki in vižah, ki le na
daleč spominjajo na tradicijo, tako da danes na svatbah tradicionalne
godbe praktično ne najdemo več. Ali pa bodo morda vendarle tudi
harmonika in narodnozabavni orkestri ob menjavi generacij odromali na
smetišče zgodovine? Kakorkoli, danes je vse mogoče. Tudi to, da ne kaže
iskati nobenih resnih kritiških osti za pesmi, ki jih bomo slišali
danes: Tista črna kitara, My way, Namesto koga roža cveti?, Che sera,
Spominčice, Lili Marlen, Daj mi Micka pejneze nazaj in Satisfaction.