nazaj na PRESS

AMPAK, januar 2001
VLADO KRESLIN: PTIČ (Kreslin / Nika 2000)

Nova plošča Vlada Kreslina s simboličnim naslovom Ptič je zanimiva z več plati. Po prvencu Namesto koga roža cveti iz leta 1991, ki je za njegovo glasbeno kariero gotovo ključnega pomena, saj ga je približal množičnemu občinstvu, ne da bi se mu moral za to posebej prilagajati, je namreč to najbolj 'urbana', ali, drugače povedano, najmanj ljudska plošča, kar jih je doslej posnel. Še več, zdi se kot logično nadaljevanje prvenca, le da vsebuje za desetletje več spominov ter veselih in žalostnih izkušenj, ki jih ponuja življenje.

Ptič iz naslova je seveda še vedno selivec, ki zelo rad poleti domov, "Preko Mure, preko Drave" in še vedno se najbolje počuti "Tam v meglicah nad mursko vodo", vendar so to v bistvu le nostalgični spomini človeka, čigar življenjski tempo je v večini primerov mnogo bolj neusmiljen in ki mu zato komaj še kdaj dovoljuje razkošje poležavanja "v mehki, rosni travi", kot vabi v pesmi "Dekle moje, pojdi z menoj". Resničnost je bolj podobna tistemu, o čemer govori prej omenjena pesem "Preko Mure, Preko Drave", ali pa tistemu, kar je tema izrazito ironične, vendar žal tudi zelo posrečeno slovenske "To pri nas ni možno" (da bi drevo se razcvetelo, / da bi zraslo do neba), sploh ne omenjam. V tem smislu je Kreslin seveda samo poosebljenje povprečnega Slovenca, ki je z eno nogo še vedno doma na idiličnem podeželju bolj ali manj brezskrbnega otroštva, toda to se je zaradi želje, da bi brezskrbno živel tudi v zrelih letih, moralo končati s selitvijo v bolj ali manj veliko urbano sredino. Prav zato je morda več kot pomenljivo naključje tudi to, da je Kreslin na ploščo uvrstil uglasbitev Prešernove "O, Vrba", ki isto pove še na bolj univerzalen in srhljivo stvaren način: "da b' uka žeja me iz tvojga sveta / speljala ne bila, goljfiva kača!"

Uglasbitev Prešerna je tudi sicer gotovo eden velikih dosežkov te plošče. Ne le zaradi izvrstne, zares doživete izvedbe, ki jo od Kreslina že nekako pričakujemo, ampak tudi zaradi sijajne in izjemno učinkovite uglasbitve Mira Tomassinija. Uspelo mu je namreč ustvariti melodijo, ki logično sledi sporočilu pesmi in ga s primerno zadržanim aranžmajem samo še poudarja. Slišati je zelo preprosto in logično, izide pa se vendarle redko, čeprav se zdi, da postajata Kreslin kot tekstopisec in Tomassini kot avtor melodij iz plošče v ploščo bolj uigran tandem.

Ptič je torej izvrstna plošča, morda najboljša, kar jih je Kreslin posnel po prvencu. Res je, da na njej najbrž ni skladbe, ki bi ji lahko napovedoval tako priljubljenost kot recimo zdaj celo poangleženi "Črni kitari", vendar zato deluje kot zelo čvrsta celota, polna spevnih melodij, odličnih besedil, izčiščenih, zvočno bogatih aranžmajev in uglajene produkcije. In prav gotovo bo všeč mnogim, ki se počutijo kot ptiči, toliko bolj, ker se žal najbrž selijo sila redko.

Jure Potokar


nazaj na PRESS